Nogometno igrisce

Bila je sreda in Eve je vedela da imajo nogometaši danes trening. Pogledala je na uro in do samega začetka je bilo še več kot dobro uro. Počasi je se je povzpela po stopnicah mimo klopi prav v zadnjo vrsto. Spodvila je noge in jih objela z rokami ter glavo naslonila na svoja kolena. Danes se je v šolo pripeljala z bratom, ki pa je imel po šoli še aktivnosti. Sama se za to nikoli ni precej zanimala, in ni bila članica ne šolskega časopisa, ne kakršnekoli druge aktivnosti. A ker si ni ravno želela pešačiti domov je imela kakšne dve uri prostega časa in noge so jo kar same zanesle na stadion. Verjetno bo počakala nekaj minut začetka treninga potem pa neopazno izginila, saj ni ravno hotela da bi jo vsi videli. Dvignila je glavo in počasi zavzdihnila in jo naslonila na steno za sabo. Zaprla je oči in poslušala zvoke okrog sebe, a se ni dogajalo nič zanimivega. Sovražila je brezdelje, še posebej tako kot zdaj. Pri sebi ni imela niti knjige niti iPoda tako da je bila obsojena na dolgčas.

[Lucas ]

Lucasu je nogomet pomenil vse. Oče ga je že od malih nog trdo treniral in sedaj, v srednji šoli je bil daleč najboljši igralec njihove skupine. Vedel je, da je zanj nogomet edina možnost, da se reši Forksa. Nikoli ni bil posebej pameten ali nadarjen za kaj drugega, kot za nogomet. Želel si je drugačno življenje, takšno, kot mu ga Forks nikoli ne bo mogel ponuditi. S svojo športno potovalko, v kateri je imel vse, kar je potreboval na treningu in s svojo nogometno žogo je počasi stopal proti igrišču. Vedno je na treninge prihajal prej. Tako se je lahko popolnoma zbistril glavo in se osredotočil na trening. Stopil je na zelenico in svoje stvari odložil na tla, ko pa se je spet dvignil, je njegov pogled za hip obstal na postavi na tribunah. Nekaj trenenutkov jo je radovedno opazoval, preden je njegov pogled razločil obrise osebe. Bila je Evelyn, ena od njegovih sošolk in verjetno edino dekle, ki mu je kdajkoli v življenju povzročalo toliko preglavic, kot mu jih je ona. Ošinil je svojo ročno uro, da bi videl, koliko časa še ima do začetka treninga, nato pa se je napoti proti tribuni. Stopil je med sedeži in se radovedno približal postavi, ki ga očitno še ni opazila. "Hej, Eve," se je nasmehnil, ko je bil dovolj blizu in se usedel na bližnji sedež poleg nje.

Počasi se je navadila biti med ljudmi in stvari, ki jih je morala početi da je bila videti normalna. Dihanje, mežikanje, premikanje.. Vsake toliko časa je prekrižala noge in se malce premaknila, kot da bi ji bilo neudobno v istem položaju. Bila je dovolj izurjena, da nihče do sedaj še ni ugotovil kdo.. ne kaj v resnici je. Po nekaj minutah dolgčasa je praktično že dremala na stopnicah, zato je tudi preslišala korake. Zdrznila se je šele ob glasu in v trenutku odprla oči. Pred njo je stal Lucas, njen sošolec in že kar nekaj časa njena skrita ljubezen. Vedela je da je bila trapasta, da je sploh prihajala na tribune in upala da ga bo srečala, a hkrati da ga ne bo. In zdaj je bil tu in z grozo ga je opazovala ko je sedel zraven nje. Kar se je tičalo njega je bila Eve vedno tako razdvojena. Vzravnala se je in se malce pretegnila. "Oh, hey Luke." Je poskušala brezbrižno pozdraviti in ves ta čas upala, da se v njenem glasu ni poznalo veselje, da ga je zopet videla. Obupno si je želela reči nekaj pametnega a če bi se ji šlo za življenje ali smrt se nebi mogla spomniti prav nič. "Kaj pa ti tukaj?" Najraje bi se udarila po glavi, ko so ji besede zletele z jezika. Kaj pa ti tukaj?.
Seveda, on ima trening, ti si tista ki brez pomena sedi tu. Je sama sebe opomnila in dvignila pogled. Počasi se mu je obotavljivo nasmehnila in zopet sklonila pogled da so jih lasje padli na obraz. "Hvala bogu da si prišel, umirala sem od dolgčasa." Je rekla malce bolj sproščeno in se zagledala v neko točko v daljavi.

[sori za pozen odgovor ]

Njegov pogled je radovedno opazoval njene poteze obraza. "Trening nogometa imamo," je pomignil na travnato površino pod tribunami. "Ampak začne se šele čez slabe pol ure. Tako da ti lahko brez problema delam družbo do takrat," se je namuznil in spustil športno torbo na sedež poleg njega, noge pa stegnil do sedeža pred njim. "Teli sedeži bi morali biti oblazinjeni," je nejevoljno zamrmral, ko si je poskušal dobiti bolj udoben položaj ter ošinil Eve. "Kaj pa ti delaš tu?" je nato vprašal in uprl pogled vanjo. Kolikor je poznal svojo sošolko bi šel stavit, da ni ravno nogometna ali kakršna koli športna navdušenka.
Seveda pa ni imel popolnoma nič proti, da jo je srečal tu. Nenazadnje mu je bilo tako nemenjenih še nekaj dodatnih minut z njo. V šoli se nista kaj veliko pogovarjala, imela sta pač popolnoma druge prijatelje in tako se je lahko Luke zadovoljil le z opazovanjem svoje sošolke z zadnje klopi, ko so bile šolske ure res dolgočasne. In še vedno ga je razjedala radovednost zakaj vedno znova zavrača njegova povabila, da bi šla kdaj skupaj ven.