Jezero

Kot vsak dan se je odpravila na jutranji tek. A tokrat je zavila s svoje običajne poti in se odpravila proti jezeru. Ko je pritekla na obalo se je zadihano ustavila in sklonila glavo. Nekajkrat je globoko zajela sapo in se ozrla po čudovitem jezeru. Gladina je bila povsem mirna in zdelo se je, kot da je površina jezera ogromno ogledalo. S kotičkom očesa je Masha opazila nekaj, kar ni spadalo v to idilo. Ozrla se je in na robu gozda zagledala neznano dekle. V trenutku ji je postala všeč. Večkrat jo je že videla, a z njo še ni govorila. Neposredna kot je bila se je odpravila do nje, jo potrepljala po ramenu in počakala, da se je punca obrnila. "Zdravo, jaz sem Masha. Ne poznava se še ampak saj veš- za nove prijatelje ni nikoli prepozno. Kdo si pa ti?" pričakujoče se je zazrla vanjo. Komaj je ustavila ploho besed, saj jo je o neznanki zanimala prav vsaka podrobnost.

Kot vedno, ko si je zaželela miru, je prišla sem. Spremenjena je tekla čez gozdove, kjer se je preobrazila nazaj, nato pa je v lahkem teku prišla do sem.
Jezero je bilo kot ponavadi čudovito. Vodni drsalci so na njem ustvarjali mjhne, krožne valove, ki so mu v žarkih jutranje zarje dajali zanimiv lesk in iz tega naredili pravo igro svetlobe. Nekjakrat je videla celo ribo, ki je skočila v zrak, se malo obrnila in nato padla nazaj v vodo, sicer pa je bila čisto sama. Ni vedela, kako dolgo je že sedela tam in ni je zanimalo. uživala je vsako sekundo, ko je vdihovala zrak prvega lepega dne po nekaj tednih.
Nepozorna na okolico ni slišala korakov, ki so se ji bližali, zato se je pošteno zdrznila, ko je na ramenu začutila dlan. Sunkovito je vstala in se obrnila, pred seboj pa je zagledala plavolaso dekle. ''Willow.'' ji je zmedeno odgovorila, pokimala in jo podala roko. ''Kateri letnik si?''

Zdelo se ji je, da je neznanko zelo preplašila. Ob tej misli se je nasmehnila, saj je bilo ponavadi ravno obratno. "Willow? Lepo ime. Jaz sem tretji letnik. Pa ti? Mislim, da sem te že večkrat videla na šoli.. Ali pa imaš skrivno dvojnico!" zahihitala se je. "In kaj počneš tu tako zgodaj? Jaz sem prišla na jutranji tek. Tu je tako lepo, ane?" nenadoma je utihnila in se nemo ozrla po okolici. Vse skupaj se ji je zazdelo pravljično. Pokrajina je bila kot naslikana in v hipu si je zaželela, sa bi imela ob sebi svoj fotoaparat. "Zanimivo, kako so včasih stvari čudovite kajne? Kot da bi bile prav nalašč tam kjer so. Kot da bi jih kdo postavil in pripravil." zopet je pogledala Willow postajala ji je vedno bolj všeč. Čeprav se je zdelo, kot da se je malce boji. Masha se je glasno zasmejala svojim mislim in se nato pričakujoče zazrla v Willow.