Jasa

Zamišljeno je hodila in sploh ni razmišljala kam, kajti pot je poznala tako dobro, kot lastno hišo.
Razlog njene zamišljenosti je bil njen vpis v Srednjo šolo v Forksu. Na začetku se ji je zdelo vse tako enostavno in sploh ni razmišljala, kaj bo naredila, ko bo končala 2. letnik. Še vedno bo stara 15, le da tega ni smela nikomur povedati, še enkrat pa ni mogla skozi razred. Razen, če 'padem' razred, je pomislila. Toda njen videz je bil videz petnajstletnice in do konca življenja ne bo mogla delati 2. letnik, medtem ko bodo ljudje okoli nje mislili, da je preveč neumna, da bi pred tridesetim letom izdelala srednjo šolo.
Ob globokem vzdihu je prišla do jase, ki jo je vedno pomirila. Na obrazu se ji je poigraval njen značilen pol-nasmešek. Sprehodila se je do sredine jase in sedla. Še vedno jo je mučilo 'srednješolsko vprašanje', ko je čas počasi mineval.
Minilo je že nekaj ur, ko je končno vstala, njena zadnjica razbolela zaradi večurnega sedenja v enakem položaju.
Seliti se bom morala, je prišla do zaključka in se pri tem spačila. V vsakem kraju že ne bo mogla najti naivne stare ženske in ji prodati zgodbo o vnukinji, ki je prišla na počitnice. Prav tako jo lahko najde kakšen mamin prijatelj, ki bi jo vztrajno prepričeval, naj se vrne domov. Minilo je šele eno leto, odkar je vampirka in od tega je v vasi prebivala šele nekaj mesecev. In ne več dolgo, je skoraj žalostno pomislila in se razgledala po jasi, ki jo je odkrila nedolgo nazaj.

Ob dnevih kot je bil ta je bila Eve rada sama. Končno je prilezla do četrtega letnika gimnazije.... a ne prvič. Ni bila neumna, prav nasprotno. A to je bila že četrta gimnazija ki jo je obiskala v zadnih nekaj letih, med drugim pa tudi ena univerza. Ko je hotela biti mlajša je nosila manj ličil, ko je hotela biti starejša pa več. A njeno popolno telo je ni nikoli izdalo - ni se starala. Večno bo ostala 17letnica, kljub temu da je štela... je res minilo že 186 let?
Stresla je z glavo med hojo in noge so jo kar same zanesle na njeno najljubšo jaso stran od radovednih oči meščanov. Korak se ji je ustavil, ko je zagledala dekle ki je sedelo na jasi. Nekajkrat jo je že videla v šoli in zdela se ji je presneto podobna. Prečudovito lepa, bleda koža... si je drznila upati...? Eve ni imela veliko prijateljev prav zaradi razloga kaj je bila. A vampirska prijateljica... Globoko je vdihnila in se ji približala. "Hei, mislim da se poznava z šole?" Je previdno vprašala in se pripravila na neprijeten občutek ki jo oblije ko je zraven ljudi. Vohati človeško kri je res grozno. A bilo ni... nič.

Becca se je zdrznila in roke stegnjene kvišku je hitro spustila ter se zazrla v neznanko, ki je stala pred njo. Ko je omenila šolo se je v njeni glavi sprožil mehanizem in poskušala se je spomniti, če jo je res že videla. Nekje v oddaljenem delu glave se je res pokazala slika dekleta, ki je stalo pri omaricah in Becca je zaključila, da ne bi bilo nič hudega, če se spozna z nekom iz šole.
"Čisto možno," je rekla in stopila k neznanki. Kakor vsak vampir, je takoj globoko, toda neopazno vdihnila. Vohala ni nič.
Vampirka, ji je šinilo skozi misli.
Stegnila je roko in se vljudno predstavila: "Rebecca. Toda raje vidim, da me kličeš Becca."
Upala je, da je njen močen čut ni zavajal in da se ni prehladila (čeprav je vedela, da je to nemogoče). Imeti prijateljico, ki je bila taka kot ona.. To bi bilo super. In seveda bi olajšalo skrivanje njene mračne skrivnosti, ki je kar sama silila na Beccin jezik. Že kar nekajkrat se je skoraj izdala, pa je vedno v zadnjem trenutku pomislila, kaj bi se lahko zgodilo..

Eve je sedla na tla poleg nje in prekrižala svoje dolge noge. Obotavljivo je dekletu segla v roko in počutila se je kot bi jo stresla elektrika. "Eve." Je tiho pristavila in ni izpustila dekletove roke. Bila je... topla. Razen njenih članov družine, so ji bili vsi na otip mrzli. Po njenih žilah se ni več pretakala kri, njeno srce ni več bilo zato je bila njena koža mrzla. A ona... je bilo res možno da je bila taka kot ona? Pogledala je njeno čudovito kožo, kako je izgledala skoraj porcelanasta in le izpustila njeno roko. "Si nova tu kajne?" Je zmogla in požrla slino. V trenutku je pozabila na vse kar bi morala početi - dihanje, mežikanje... Z odprtimi očmi je strmela v Becco in čez usta se ji je počasi priplazil nasmešek. "In kaj si ti storila, da ste se preselili v Forks?" Se je namrščila ob imenu svojega mesta, čeprav ga je globoko v sebi oboževala. Omogočal ji je skrivanje in dokaj normalno življenje. Gozd za hrano je bil dovolj blizu, sonce ni sijalo... ostala ji je samo še antarktika. Je sama pri sebi žalostno pomislila. "Jaz sem četrti letnik, pa ti?" Je prijazno poskusila in se sama pri sebi čudila svoji zgovornosti, saj je bila ponavadi raje tiho. A nekaj na dekletu ji je govorilo naj spregovori.

Temperatura Beccine nove prijateljice je potrdila Beccine sume o njenem izvoru. Skoraj nevidno se je nasmehnila in sedla nasproti Eve. Opazovala jo je z neprikritim zanimanjem in na obrazu se je poigraval njen značilni nagajivi nasmešek. Ko je Eve pretrgala tišino, je pretrgala tudi Beccin preiskujoč pogled. Zazrla se je v drevo nekje za Eve in vprašal: "Misliš nova v Forksu, ali nova v vrsti, kot sva jaz in ti." Ni razmišljala o tem, kaj bi se zgodilo, če Eve ne bi bila vampirka, kakor je predpostavljala. Najbrž bi, kakor vedno, vse obrnila na šalo o navadnih smrtnikih. "V Forks sem prišla sama, naselila sem se.. pri babici," je rekla, saj vseeno ni hotela tvegati, da bi razkrila svojo skrivnost. Spet je pogledala Eve in se nasmehnila. Bilo je očitno, da ponavadi ni bila tako zgovorno, toda zanimivo je bilo, da se je tudi Becca zadrževala, da ni iz nje planilo. "To leto sem se vpisala v drugi letnik," je rekla in se nasmehnila. "Prav zanima me, kako bo." S tem je mislila predvsem na težavo o starosti, ki jo bo težko premostila. Za vse večne čase bo izgledala kakor petnajstletnica zato si je samo sebe težko predstavljala na faksu. Toda šol tudi ni bilo toliko, kolikor let bo še živela.

Dekle je imelo res prikupen obraz in nebi ji dala več kot 15 let. Z očmi je malce pogledala po jasi in ugotovila, da se v njeni odsotnosti ni preveč spremenilo. Oboževala je naravo in njen razvoj. Nikoli ni bilo nič pri miru, vse je raslo, umrlo. Medtem ko ona, je bila kot kamen v reki ki je tekla dalje a ona je ostajala. Za vedno. Oči so se ji malce razširili ob njenem odkritem vprašanju potem pa se je počasi nasmehnila. "Oboje."
Če bi ji srce še bilo, bi ji zdaj prav gotovo divje razbijalo. Tako redko je imela priložnost spoznati vampirja, ki ni bil iz njene družine. "Jaz pa živim tu že nekaj let... z družino." Je zamrmrala in pomislila na Trevorja in svoje starše. Res da niso bili krvno povezani a brez pomisleka jim je lahko rekla družina. "Oh super jaz sem pa četrti letnik čeprav..." Malce je utihnila potem pa pregnala svoje strahove. "Čeprav sem v resnici mnogo starejša." Je malce skrivnostno rekla in ji pomežiknila. "Oh zdi se mi da ti bo šola všeč. Sošolci pa.." Skomignila je. Včasih je bilo težko, biti z njimi prijatelj in hkrati biti tako drugačen od vseh. Zavzdihnila je in jo pogledala. "Povej mi več o sebi." Je zaprosila potem pa sklonila glavo. "Oprosti moji radovednosti a... redko spoznam koga ki je.. no saj veš." Beseda 'vampirka' ji ni šla gladko z jezika.

Becca se je nasmehnila ob spoznanju, da ji ne bo treba zbijati šal o navadnih smrtnikih, ki so se vedno tikali njenega sogovrnika, čeprav oni niso vedeli, da sama ni bila le navadna smrtnica. "Precej nova sem," je rekla in malo pomislila. "Pravzaprav je minilo šele nekaj mesecev, odkar sem postala.. krvoses." Zasmejala se je in se čez sekundo takoj zresnila. "Najverjetneje sem v primerjavi s teboj pravi amater, toda moram se pohvaliti, da sem se kar dobro znašla sama. Predvsem glede žeje v bližini ljudi.." Pomislila je na vse tiste, ki so izginili v gozdu, v katerem se je skrivala na začetku. Vsega ji pa ni treba vedeti, je pomislila in se strogo vzravnala. "Kar se tiče šole.. Sploh ni problem o tem, če mi bo všeč ali ne. Nimam druge izbire; trenutno res ne. Problem je bolj v tem, da ne vem kaj bom storila, ko bom izdelala letnik. Ljudje mislijo, da se staram in na nek način je to res, toda vseeno ne bom imela 16 let." Vse to je bilo nekako zmedeno in poskušala je ne razmišljati o tem, če se je le dalo.
Razmišljala je, kaj bi lahko povedala, kar bi Eve zanimalo. "Mislim, da ti nimam preveč za povedati, saj je moje pustolovsko življenje krajše."
Vrgla se je v nazaj, tako da je legla in pričela: "Vampirka sem postala.. kar hitro bi rekla. Nekaj postavnih fantov me je zvabilo v gozd, kjer naj bi bilo hladneje." Smešno, toda čutila ni nobenega sovražtva do teh fantov. "Eden od njih me je spremenil v to kar sem. Na nek način, se mi to zdi.. super," je priznala in se nasmehnila. "Mama me ima še vedno za pogrešano, zato se res nočem vrniti kam v bližino nje. Tukaj sem našla svojo babico, pri kateri sedaj živim." Spet ni povedala resnice. Čeprav je z vsako Evino besedo Beccino zaupanje do nje raslo, ni hotela izdati ravno vsega.
"Pa ti? Kako je s tabo?"

Res ji je zgledala precej nova, saj so jo izdajale njene oči. leti potemnijo, a na začetku so še precej svetle kar pa je takoj opazila. Malce se je namrščila ob omembi besede 'krvoses' saj je res ni marala. Zahahljala se je in se v trenutku počutila zelo... staro. Ko je bila med sošolci je bila 18letno dekle kot vsi ostali a z Becco je lahko bila... ona. Počutila se je neverjetno svobodno in legla je v mehko posteljo trave zraven nje. "Mislim da boš ugotovila da ti bo šola všeč... Tudi sama sem bila najprej skeptična a... verjemi nekomu ki je skozi svoje življenje dal že kar nekaj šol... Če posedaš doma ti postane precej dolgčas. Nič ne skrbi glede staranja.. Ljudje ti verjamejo vse kar jim rečeš, če si le prepričljiv in... Tebi se je uresničila želja vseh deklet - večno boš ostala mlada." Je namuznjeno rekla čeprav ponavad ni bila tako vesela glede svoje nesmrtnosti.
Tiho je poslušala njeno zgodbo potem pa pokimala. "Aha živiš z babico." Nasmehnila se je. "Moj brat ni imel nikamor za iti ko je postal vampir zato smo ga sprejeli k sebi... Zato sem te vprašala." Je prijazno pojasnila potem pa zavzdihnila. "Hmm.. kje naj začnem. Rodila sem se leta.. 1822." Je bilo res tako dolgo? "Otroštva se ne spomnim dobro, a moj oče - Angus - me je našel na cesti ko sem umirala. Bila sem stara 17 let. No rešil je moje življenje in me spremenil v vampirko. Od takrat naprej pa živim z njegovo ženo Amelijo - mojo mamo - in mojim bratom. Občasno se selimo, potem grem na faks... včasih na gimnazijo... Včasih pa se kar zaposlim če mi paše.." Skomignila je. "Pravzaprav nič posebnega." Je zamrmrala in pogledala v oblačno nebo.

Becca je poslušala in kar črpalaa informacije. Navsezadnje nasveti 'stare' vampirje pridejo prav. Pomisila je, da bi lahko izgledala starejša, če bi si spremenila barvo pričeske, če bi se malo več našminkala.. Tudi to ni bilo slabo. Če bi prišla v vsako mesto dvakrat, bi lahko enkrat šla v službo, drugič pa v šolo ter se izdajala za svojo sestro. Zahahljala se je ob misli, kako podobni bi si ti sestri bili. "Prijatna družina," je mimogrede navrgla in si zaželela, da bi tudi ona imela tako brezskrbno življenje pod krovom. Včasih se je morala močno zadrževati, da ni napadla svoje 'babice', ko je bila žejna. Toda pomenila ji je hrano, vir dohodkov (čeprav se ni zavedala, da njena upokojenska plača ni bila tako velika, le Becca je tu in tam 'našla kak dolar in ga dodala k skromnemu kupčku) in pa streho na glavo. Če umre ona, umre Beccino življenje v Forksu. Tega se je močno zavedala. "Glede večne mladosti se strinjam, toda v njihovem jeziku pomeni: ostati navidezno mlad, dokler ne umreš, v mojem pa: ostati mlad za vedno!" je rekla in se nasmehnila ironiji. Ko se ti že uresnili želja, te tisti vedno pošteno zgrabi za vrat. Legla je v travo in premlevala besede, ki jih je prej povedala Eve.
"Kaj si mislila s tem, ko si rekla, da bom ugotovila, da mi šola ni potrebna?"