Tišina okoli nje je bila tisto, kar je sedaj najbolj potrebovala. Mlajše dekle, ki je namreč hitelo po stezicah, ki so vodile do pečin je bilo namreč nekoliko slabše volje kot ponavadi. Vedno je veljala za nekakšno optimistko, ki se ne boji usode njenega večnega življenja, vendar, kdo bi si mislil, da tudi takšna osebnost, kot je bila Ilona, lahko kdaj zaprepade v misli, misli, ki so tako zelo žalostne ali pa razjarjene, da vodijo v samo smrt. Na nebu so se ji otožno klanjale zvezde, ki so plaho sijale skozi drevesne krošnje, njena hitrost pa se je iz koraka v korak povečevala. Veke, ki jih je včasih le mukoma odprla so zadrževale kristalno čiste solze, ki so le redko zmočila njena lica. Ni mogla verjeti, da se ji vse to sploh dogaja.
Mislila sem.. da sva frenda.. je prepevalo znotraj njene glave in to, je še bolj spodbijalo bolečino, ki jo je čutila, kljub temu, da jo je vstrajno odganjala in se poskušala prepričati, da ni bil vreden niti ene njene same solze.
Izdaja je bila nekaj, kar je rjavolaska najslabše prenesla in zavedala se je, da se bo, čez nekaj časa žalost spremenila v srd, ta pa v čisto sovraštvo, ki bo terjalo boleče maščevanje, katerega si tokrat ni želela. Pravzaprav tega niti pričakovala ni od njega. On, edini, kateremu je zaupala vse, razen seveda njene resnične starosti in izvora. Edini, za katerega je mislila, da mu vsaj nekaj pomeni...
On je bedak, vbij si to v glavo, saj vidiš kaj ti je naredil! je vpil njen notranji glas in ji zopet poskusil tvigniti ego, ter ji tako povrniti njeno hladnost.
Počasi je ustavila svoj korak, kajti na licih je začutila močne sunke vetra, v bližini pa zaslišala mogočne valove, ki so se brez milosti zaganjali v skalovje. Njena postava je počasi sedla na rob pečine, pogled pa je, sedaj, ko je zopet odprla oči počasi usmerila v temno daljavo in tiho zavzdihnila v noč. Preprosto ni mogla verjeti. Pa če je bilo še tako zelo enostavno.
[Gas ^^]
