x Ime in priimek:
Ilona Hannah Cass [Lona]
x Starost:
Ujeta v podobi 16 letnice, drugače okoli 57 let
x Izobrazba && delo oz. šola:
2. letnik, Forks High School
x Vrsta [vampir, človek, volkodlak]:
Vampirka
x Videz s sliko:
Njene oči predstavljajo skrivnost skoraj vsakomur. Nikoli se ni ponašala s svojim videzom, svojo zunanjostjo, kajti ponavadi je ni niti zanimala. Čez ramena ji padajo gosti, rahlo valoviti, kakor zemlja rjavkasti lasje, na obrazu pa kraljuje nasmešek majhnih, skorajda dekliško izoblikovanih rdečih ustnic. Oblači se v stilu njenega razpoloženja: največkrat je odeta v dolgo ali kratko črno obleko, ki jo potem še dodatno zakriva temno ogrinjalo. Njen kratek, snežno bel vrat krasi ogrlica, ki je Ilona nikoli ne sname brez seveda dobrega razloga, kajti majhna veriga, na katero je pripeto 'oko resnice' ji pomeni veliko, morda celo več kot kakšen človek. Drugega nakita ne prenese in ga niti pogleda ne, prepričana je namreč, da lepota ždi znotraj tebe in ne temelji na zunanjosti. Prav tako kot na je obeh licih, je tudi na čelu njeno kožo zaznamovala majhna strela, na katero je Ilona bolj ponosna, kot pa se je sramuje. Nekateri zaradi njene nenavadnosti sklepajo, da zna brati misli in morda celo vidi v prihodnost... vendar, to je le še ena od laži, ki si jih izmišljujejo ljudje na podlagi njenega videza...
x Značaj:
Kratek stik med veseljem in žalostjo... nihalo sovraštva in ljubezni. Ilonin karakter je kakor jesenski vetrič, ki se odloči enkrat pihati v levo, drugič pa v desno, nikoli z enakim sunkom, vendar bo zmeraj imel neko pot, smer, v katero bo želel iti. Je tiha, a njena duša je izpostavljena trmi. Hladna, a ob prijatelju se njeno srce segreje, do tolikšne mere, da zmore majhen, a iskren nasmešek. Mirna, vendar ko je potrebno bo njena iskra umirjenosti zanetila velik požar nemirnosti. Odeta je v skrivnosti, ki jih ne razodene vsakomur, ki ji prekriža pot, do neznancev je previdna in hladna, a vseeno, kanček njenega srca je odprt za nove znance, morda celo prijatelje, katerih sama nima veliko. Njena pripadnost k 'temnim', pa je ni prikrajšala s zlobnimi mislimi in krutimi dejanji, ki jih nekateri od nje nebi pričakovali. Udarce, ki ji jih bo zadal nasprotnik bo vrnila z desetkrat hujšimi, njen jezik pa zmeraj najde pot iz težav, ki jih Ilona ne išče – težave namreč iščejo njo. Vihrav, nepredvidljiv karakter pa ni ravno povšeči neznancem, zaradi tega Ilona ponavadi ne sklepa veliko prijateljskih vezi in jih tudi ne želi. Za razliko od ostalih temnostrancev ni ošabna, pa tudi za zlobno se nebi morala oklicati. Vsaj ne še. Morda nekoč, ko bo končno vedela, kako se je vse skupaj začelo... in kako se je celotna zgodba tudi končala.
x Družina in preteklost:
Njena preteklost izvira čisto nekje, na obrobju starega 'sveta' iz kjer se pravzaprav spomni le tistega usodnega dne, ko so jo odpeljali... hja, lahko bi jim dejala tujci.
Tihi nasmeški... neprestan šepet, nerazumljive besede... luknje v spominu. Sovraštvo v ljubezni... nesreča v umoru. Objela jo je srebrna svetloba, hladen vetrič zapihal skozi njene temne lase, jih razmršil, nato pa jo zopet prepustil svoji usodi.
Nikoli si ni razlagala česa tako zelo... Drugače, kot je bilo prav. Kakor vsak dan, je strmela skozi okno stare sirotišnice. Bila je nihče v nekomu, ki je želel biti nekaj, kar ni. Majhna cvetlica, ki je želela segati tako visoko kakor smreka, ki ji je delala družbo. Rasla je z leti, spoznavala samo sebe, vendar, namesto, da bi opustila upanje, da bo kdajkoli veljala nekaj več, kakor smet v tem samostanu, je to raslo skupaj z njo. Bilo je večje, z vsakim letom pa je presegalo svoj vrhunec. Pri štirinajstih, oziroma na meji teh let, pa je preprosto pobegnila iz tiste hiše v kateri se preprosto ni morala najti.
Ni se poznala. Nekako je upala, da bi bila nekaj več. In ta želja, želja po tem, da ni nič, se ji je tudi uresničila... Ljubila je svet v katerem ni poznala staršev, priimek si je nekako pridobivala z leti, živela je v tišini narave, čeprav bi lahko bila nekaj čisto drugega – pa preprosto ni želela. Njeno življenje je bilo nekaj čisto drugega, kot bi si nekateri mislili, tiho se je učila vseh sposobnosti v katerih se je prepoznala in s tem tudi ugotovila, kaj pravzaprav je. Odločila se je za takšno življenje, kot ga je imela sedaj, se nekako ustalila, skupaj s svojo najboljšo prijateljico, v gozdovih Forksa, ki je bil sedaj njen dom. Skupaj s zvestimi, a divjimi 'prijatelji', ki so se imenovale živali.
x Posebnosti:
/
x Primer RPG sporočila:
Njeni počasni, tihi koraki so zopet utirali pot med visokim vejevjem in listnato talno podlago. V njenih mislih je divjala velika zmešnjava in tokrat je bila Nineth tista, ki je imela popoln nadzor nad vso okolico in ne dekle, ki je stopalo skorjada za njo. Spuščen pogled je na trenutke švignil sem in tja, tišina, ki ju je objemala je bila nekoliko mučna, a vseeno dobrodošla, dokler je volkulja ni imela namena pretrgati:
"Raya... Ne moreš mu tako.. slepo zaupati. Kaj če po zopet ena od tistih pasti..? Kaj če..." naslednje besede je dekle preslišalo, a zavedala se je tudi tega, da jo tokrat prvič malo mar briga, kaj ji pravi volkulja, čeprav je bilo po najslabši možnosti še prav.
"Nin, ne morem ves čas držati glave v zemlji in se z nikomer ne odkrito pogovarjati.. Nekje je treba začeti, verjameš ali ne, tako je." je zamrmrala v odgovor, žival pa je zaprla svoj gobec in tiho hodila naprej, dokler obeh naenkrat ni zmotil skorajda neslišen šum, ki ga lahko zazna le tisti, ki že dolgo časa biva v teh gozdovih.
V Rayine oči je prišel vprašujoč lesket, Nineth pa je z dvignjeno glavo ovohavala zrak in iskala vsako možno bitje, ki bi lahko bilo, nato pa, po nekaj trenutkih tišine le spregovorila:
"Lovec. Nič drugega ne more biti in prosim ne reci, da je to nemogoče. Ker čutiš, slutiš in tudi lahko predvidevaš da je." dekle je zopet nevidno prikimalo, nato pa se počasi začelo premikati v smeri iz katerega je kratek, a njej vseeno slišen šum prišel in ko se je končno znašla za zadnjim drevesom, ki jo je ločevalo od osebe na drugi strani, je počasi razširila oči.
Lianne? Kaj pa ONA tukaj, nasredi Ozobskih gozdov? prepoznala je zunanje poteze, tiste dolge njej vidno zelenkaste lase stare znanke, prijateljice, ki ji je bila edina v oporo tisti čas, ki ga je preživljala v sirotišnici in edina oseba, ki je vedela za njen skriti načrt pobega.
Na njen bled obraz ji je švignil presenečen izraz, ni vedela, kako naj pravzaprav odreagira na celotno zadevo; naj ji skoči v objem in ji pove, kako zelo jo je pogrešala? Ne, tako zelo je pa tudi ni pogrešala. Ali naj se priplazi za njen hrbet in jo prestraši s svojo hladnokrvnostjo? Tudi ne, saj ni želela obležati mrtva na gozdnih tleh. Nineth je vprašujoče zrla vanjo, kakor da ji ni nič jasno, a Rayi tokrat ni bilo do tega, da bi ji razlagala o prijateljstvu iz otroštva. Počasi je zaprla oči in nekajkrat globoko vdihnila, nato pa tiho stopila izza drevesnih listov in si nadela nedolžen obraz mlade deklice:
"Lianne? Kaj pa ti počneš v teh gozdovih? Mislila bi si, da se greješ ob kaminu in razmišljaš o tistih stvareh, zaradi katerih sva zmeraj našli temo za pogovor." vse skupaj je povedala v eni sapi, pa se ji niti poznalo ni, tako zelo dobro je znala skrivati občutke, seveda z hladnim nasmeškom na ustnicah.
Pred njo ja, pred osebo, ki ji je toliko časa skrivala, da je volkodlak, a Raya ji tega ni mogla zameriti. Tudi sama se nebi ravno hvalila s tem, ampak verjetno tudi prikrivala nebi nekomu, ki naj bi mu zaupala. In to je bilo tisto, kar je črnolasko zmotilo pri njej. Da ji, kljub temu, da ji je nekako zaupala, ni povedala najbolj ključne stvari, ji lagala, čeprav je Raya vedela zanjo. Modra preprosto ni imela poguma?
Ahh, k vragu... je pomislila in pomignila Nineth, naj stopi bližje k njej nato pa čakala. Umirjeno, v tišini, na njen ključen odgovor.
[upam, da ni nič narobe, če sm dala RP post z drugega foruma ^^. če pa je, pa lahko popravim :]]
Ilona Hannah Cass [Lona]
x Starost:
Ujeta v podobi 16 letnice, drugače okoli 57 let
x Izobrazba && delo oz. šola:
2. letnik, Forks High School
x Vrsta [vampir, človek, volkodlak]:
Vampirka
x Videz s sliko:
Njene oči predstavljajo skrivnost skoraj vsakomur. Nikoli se ni ponašala s svojim videzom, svojo zunanjostjo, kajti ponavadi je ni niti zanimala. Čez ramena ji padajo gosti, rahlo valoviti, kakor zemlja rjavkasti lasje, na obrazu pa kraljuje nasmešek majhnih, skorajda dekliško izoblikovanih rdečih ustnic. Oblači se v stilu njenega razpoloženja: največkrat je odeta v dolgo ali kratko črno obleko, ki jo potem še dodatno zakriva temno ogrinjalo. Njen kratek, snežno bel vrat krasi ogrlica, ki je Ilona nikoli ne sname brez seveda dobrega razloga, kajti majhna veriga, na katero je pripeto 'oko resnice' ji pomeni veliko, morda celo več kot kakšen človek. Drugega nakita ne prenese in ga niti pogleda ne, prepričana je namreč, da lepota ždi znotraj tebe in ne temelji na zunanjosti. Prav tako kot na je obeh licih, je tudi na čelu njeno kožo zaznamovala majhna strela, na katero je Ilona bolj ponosna, kot pa se je sramuje. Nekateri zaradi njene nenavadnosti sklepajo, da zna brati misli in morda celo vidi v prihodnost... vendar, to je le še ena od laži, ki si jih izmišljujejo ljudje na podlagi njenega videza...
x Značaj:
Kratek stik med veseljem in žalostjo... nihalo sovraštva in ljubezni. Ilonin karakter je kakor jesenski vetrič, ki se odloči enkrat pihati v levo, drugič pa v desno, nikoli z enakim sunkom, vendar bo zmeraj imel neko pot, smer, v katero bo želel iti. Je tiha, a njena duša je izpostavljena trmi. Hladna, a ob prijatelju se njeno srce segreje, do tolikšne mere, da zmore majhen, a iskren nasmešek. Mirna, vendar ko je potrebno bo njena iskra umirjenosti zanetila velik požar nemirnosti. Odeta je v skrivnosti, ki jih ne razodene vsakomur, ki ji prekriža pot, do neznancev je previdna in hladna, a vseeno, kanček njenega srca je odprt za nove znance, morda celo prijatelje, katerih sama nima veliko. Njena pripadnost k 'temnim', pa je ni prikrajšala s zlobnimi mislimi in krutimi dejanji, ki jih nekateri od nje nebi pričakovali. Udarce, ki ji jih bo zadal nasprotnik bo vrnila z desetkrat hujšimi, njen jezik pa zmeraj najde pot iz težav, ki jih Ilona ne išče – težave namreč iščejo njo. Vihrav, nepredvidljiv karakter pa ni ravno povšeči neznancem, zaradi tega Ilona ponavadi ne sklepa veliko prijateljskih vezi in jih tudi ne želi. Za razliko od ostalih temnostrancev ni ošabna, pa tudi za zlobno se nebi morala oklicati. Vsaj ne še. Morda nekoč, ko bo končno vedela, kako se je vse skupaj začelo... in kako se je celotna zgodba tudi končala.
x Družina in preteklost:
Njena preteklost izvira čisto nekje, na obrobju starega 'sveta' iz kjer se pravzaprav spomni le tistega usodnega dne, ko so jo odpeljali... hja, lahko bi jim dejala tujci.
Tihi nasmeški... neprestan šepet, nerazumljive besede... luknje v spominu. Sovraštvo v ljubezni... nesreča v umoru. Objela jo je srebrna svetloba, hladen vetrič zapihal skozi njene temne lase, jih razmršil, nato pa jo zopet prepustil svoji usodi.
Nikoli si ni razlagala česa tako zelo... Drugače, kot je bilo prav. Kakor vsak dan, je strmela skozi okno stare sirotišnice. Bila je nihče v nekomu, ki je želel biti nekaj, kar ni. Majhna cvetlica, ki je želela segati tako visoko kakor smreka, ki ji je delala družbo. Rasla je z leti, spoznavala samo sebe, vendar, namesto, da bi opustila upanje, da bo kdajkoli veljala nekaj več, kakor smet v tem samostanu, je to raslo skupaj z njo. Bilo je večje, z vsakim letom pa je presegalo svoj vrhunec. Pri štirinajstih, oziroma na meji teh let, pa je preprosto pobegnila iz tiste hiše v kateri se preprosto ni morala najti.
Ni se poznala. Nekako je upala, da bi bila nekaj več. In ta želja, želja po tem, da ni nič, se ji je tudi uresničila... Ljubila je svet v katerem ni poznala staršev, priimek si je nekako pridobivala z leti, živela je v tišini narave, čeprav bi lahko bila nekaj čisto drugega – pa preprosto ni želela. Njeno življenje je bilo nekaj čisto drugega, kot bi si nekateri mislili, tiho se je učila vseh sposobnosti v katerih se je prepoznala in s tem tudi ugotovila, kaj pravzaprav je. Odločila se je za takšno življenje, kot ga je imela sedaj, se nekako ustalila, skupaj s svojo najboljšo prijateljico, v gozdovih Forksa, ki je bil sedaj njen dom. Skupaj s zvestimi, a divjimi 'prijatelji', ki so se imenovale živali.
x Posebnosti:
/
x Primer RPG sporočila:
Njeni počasni, tihi koraki so zopet utirali pot med visokim vejevjem in listnato talno podlago. V njenih mislih je divjala velika zmešnjava in tokrat je bila Nineth tista, ki je imela popoln nadzor nad vso okolico in ne dekle, ki je stopalo skorjada za njo. Spuščen pogled je na trenutke švignil sem in tja, tišina, ki ju je objemala je bila nekoliko mučna, a vseeno dobrodošla, dokler je volkulja ni imela namena pretrgati:
"Raya... Ne moreš mu tako.. slepo zaupati. Kaj če po zopet ena od tistih pasti..? Kaj če..." naslednje besede je dekle preslišalo, a zavedala se je tudi tega, da jo tokrat prvič malo mar briga, kaj ji pravi volkulja, čeprav je bilo po najslabši možnosti še prav.
"Nin, ne morem ves čas držati glave v zemlji in se z nikomer ne odkrito pogovarjati.. Nekje je treba začeti, verjameš ali ne, tako je." je zamrmrala v odgovor, žival pa je zaprla svoj gobec in tiho hodila naprej, dokler obeh naenkrat ni zmotil skorajda neslišen šum, ki ga lahko zazna le tisti, ki že dolgo časa biva v teh gozdovih.
V Rayine oči je prišel vprašujoč lesket, Nineth pa je z dvignjeno glavo ovohavala zrak in iskala vsako možno bitje, ki bi lahko bilo, nato pa, po nekaj trenutkih tišine le spregovorila:
"Lovec. Nič drugega ne more biti in prosim ne reci, da je to nemogoče. Ker čutiš, slutiš in tudi lahko predvidevaš da je." dekle je zopet nevidno prikimalo, nato pa se počasi začelo premikati v smeri iz katerega je kratek, a njej vseeno slišen šum prišel in ko se je končno znašla za zadnjim drevesom, ki jo je ločevalo od osebe na drugi strani, je počasi razširila oči.
Lianne? Kaj pa ONA tukaj, nasredi Ozobskih gozdov? prepoznala je zunanje poteze, tiste dolge njej vidno zelenkaste lase stare znanke, prijateljice, ki ji je bila edina v oporo tisti čas, ki ga je preživljala v sirotišnici in edina oseba, ki je vedela za njen skriti načrt pobega.
Na njen bled obraz ji je švignil presenečen izraz, ni vedela, kako naj pravzaprav odreagira na celotno zadevo; naj ji skoči v objem in ji pove, kako zelo jo je pogrešala? Ne, tako zelo je pa tudi ni pogrešala. Ali naj se priplazi za njen hrbet in jo prestraši s svojo hladnokrvnostjo? Tudi ne, saj ni želela obležati mrtva na gozdnih tleh. Nineth je vprašujoče zrla vanjo, kakor da ji ni nič jasno, a Rayi tokrat ni bilo do tega, da bi ji razlagala o prijateljstvu iz otroštva. Počasi je zaprla oči in nekajkrat globoko vdihnila, nato pa tiho stopila izza drevesnih listov in si nadela nedolžen obraz mlade deklice:
"Lianne? Kaj pa ti počneš v teh gozdovih? Mislila bi si, da se greješ ob kaminu in razmišljaš o tistih stvareh, zaradi katerih sva zmeraj našli temo za pogovor." vse skupaj je povedala v eni sapi, pa se ji niti poznalo ni, tako zelo dobro je znala skrivati občutke, seveda z hladnim nasmeškom na ustnicah.
Pred njo ja, pred osebo, ki ji je toliko časa skrivala, da je volkodlak, a Raya ji tega ni mogla zameriti. Tudi sama se nebi ravno hvalila s tem, ampak verjetno tudi prikrivala nebi nekomu, ki naj bi mu zaupala. In to je bilo tisto, kar je črnolasko zmotilo pri njej. Da ji, kljub temu, da ji je nekako zaupala, ni povedala najbolj ključne stvari, ji lagala, čeprav je Raya vedela zanjo. Modra preprosto ni imela poguma?
Ahh, k vragu... je pomislila in pomignila Nineth, naj stopi bližje k njej nato pa čakala. Umirjeno, v tišini, na njen ključen odgovor.
[upam, da ni nič narobe, če sm dala RP post z drugega foruma ^^. če pa je, pa lahko popravim :]]
