Omarice

Willow se je, kot ponavadi z svojim avtomobilom, ki ni bil čisto nič posebnega, zapeljala na šolsko parkirišče. Bil je pvi september in začetek novega šolskega leta, ki je bilo ob enem tudi njeno predzadnje na tej šoli. Avto je brez zapletov parkirala, nato pa je iz sopotnikovega sedeža vzela svojo enonaramno torbo, v kateri je imela nekaj zvezkov za v omarico in zvezek, v katerega si bo danes zapisovala. Avto je le še zaklenila, nato pa je z dolgimi koraki začela meriti pot do šole.
Ko je vstopila skozi vrata je prečkala prostorno avlo, kjer so se učenci večinoma zadrževali med odmori. Odsotno se je nasmehnila ob misli na spomine ki jih je hranila na ta prostor, nato pa je bila že na poti proti omaricam. S svojimi rdečimi All Starkami je odsotno podrsavala po tleh in zdelo se je, kot da je v mislih daleč stran od hodnika, po katerem je hodila. a videz zna varati in tudi tokrat je Willy je natančno slišala vsako besedo, vsak šepet in z mislimi je bila osredotčena na okolico. Ko je odprla vrata omarice se je njen pogled zjasnil. Iz torbe je na kup zložila nekja učbenikov, z rokavom odsotno obrisala zaprašeno ogledalce na vratih omarice, ki se je čez počitnice zaprašilo. Počitnice. Na obraz ji je zopet zaplaval nasmešek, ko je ob sebi zaslišala korake. Obrnila se je in se srečala iz oči v oči dekletom, ki ga je na videz poznala.


(Ashley)

September je bil tukaj in Rheesa se je zamišljeno sprehajala med omaricami, da bi našla pravo številko. Razmišljala je o sebi in o svojem obnašanju. Vedela je, da ima večkrat predolg jezik in to jo je zadnje čase precej motilo. Končno je našla pravo omarico in hitro je odprla vratva, da bi odložila stvari. Bil je odmor in do prvega predavanja je še vedno imela okoli dvajset minut. Sedla je na rob omarice in razmišljala, ko je zaslišala korake. Naenkrat je zagledala osebo, ki je v tem trenutku res ni hotela videti. Evelyn! Namrščila se je in se zlobno nasmehnila. "Glej, glej! Kaj pa imamo tukaj?" je zaničevalno rekla in jo sovražno pogledala. Z Evelyn se že od njunega prvega srečanja nista najbolje razumeli. Rheesa se niti ni več dobro spomnila zakaj, a vendarle se je to sovraštvo ohranilo do danes. "Si se prišla spočit preden boš odšla še na kakšnega od svojih skrivnostnih pohodov?" jo je zlobno vprašala. Po šoli se je namreč govorilo, da večkrat skrivnostno izgine v ozd in Rhee je bila prepričana, da bo ugotovila zakaj. "Morda pa v šoli iščeš kakšno primerno žrtev, ki jo pozneje v gozdu... hmmm... kaj pravzaprav počneš v gozdu?" še vedno ni popustila. Vedela je, da Evelyn ne mara, če kdo govori o tem in Rheesa je bila navajena, da je zadela ravno v tisto kaj najbolj boli.

[Evelyn? ]

Eve je utrujeno zavila k omaricam. Šola se ta dan sploh še ni začela in vse skupaj niso hodili v šolo več kot en teden, a že je bila utrujena. Vedela je, da je to pravzaprav nemogoče saj vampirji niso bili utrujeni, saj niso niti spali a če bi bila človek, bi bila zdaj prav gotovo utrujena. Videla je nekaj ljudi zato je prepričljivo zazehala in odšla naprej. Včasih se je res naveličala biti med ljudmi in vedela je, da po štirih letih že vsi šepetajo o njej. Zakaj kar naenkrat zgine za nekaj dni? Včasih kar steče nazaj domov v gozd. Nihče pa ni vedel, da takrat odide na lov ko je preveč žejna in hlepi po človeški krvi. Sama sebi se je gnusila v takem stanju in utrujena je bila pretvarjanja da je normalna. Rada bi bila normalna. Zmotil jo je glas pri omaricah in priprla je oči. Rheesa. Mestna opravljivka ji je šla od prvega srečanja na živce, čeprav se kljub svojemu dobremu spominu ni več spomnila zakaj. Ustavila se je in prekrižala roke. "Če ni to Rheesa. Kaj pa počneš stlačena v tej omarici?" Je zaničljivo vprašala in dobesedno zmrznila ob njenih naslednjih besedah. Njeno dihanje se je popolnoma ustavilo in komaj je zmogla naslednje besede. "Pojma nimam o čem govoriš. Dobro veš da imamo hišo na robu gozda in da zato hodim tja." O moj bog, moj bog, so ugotovili mojo skrivnost? Ji je kričalo v glavi potem pa je le počasi izdihnila. "Ne vem kdo si ti, da bi ti jaz razlagala kaj počnem v gozdu. Moja stvar." Je odločno rekla in se obupano poskusila spomniti nekaj zlobnega da bi ji zabrusila nazaj a ji na pamet ni prišlo nič pametnega. Prekleto...

Rheesa se je zasmejala in jo zaničljivo pogledala. "Hiša v gozdu... le zakaj bi kdo pri zdravi pameti hotel imeti hišo daleč proč od vseh NORMALNIH ljudi? Morda pa zato, ker ima vsa družina grozljivo skrivnost." je pomenljivo rekla. Seveda se ji v resnici niti sanjalo ni kaj se dogaja z Evelyn. Ja res je. Tudi Rhee, ki je pravzaprav vedela vse ni vedela kakšno skrivnost čuva Eve. Ugotovila bom tvojo skrivnost ne glede na vse je odločno pomislila in Evelyn znova namerila sovražen pogled. "Seveda je tvoja stvar! Dokler ne bo kakšnih žrtev!" ji je zlobno rekla čeprav v resnici ni mislila, da bi lahko Eve nekomu res kaj naredila. Zvonec je zazvonil in Rhee se je že mislila odpraviti, ko se je spomnila,m da ima pravzaprav prosto uro. Iz vseh strani so se vsuli najrazličnejši učenci in Rheesa je za trenutke obmolknila. Nato je znova pogledala Evelyn in se poskušala spomniti kakšne žaljivke, ki bi ji jo lahko vrgla v obraz. "Če človek pogleda teba si lahko misli, da so te imeli vso življenje zaprto v kleti. Na obrazu nimaš niti nalo barve. Bleda si kot smrt!" ji je zlobno rekla. Pravzaprav je bila Evelyn prav čedna in Rhee je bila pravzaprav malce ljubusumna glede njenega izgleda.

S kupom knjig je prikorakala do svoje omarice in jo le stežka odklenila, saj se je z obema rokama trudila preprečiti padec prav vseh knjig na tla. "Presnete omarice," je zagodrnjala. Končno ji je le uspelo zbasati vse knjige v omarico in znova je s hitrim pogledom preletela slike, ki so zakrivale rumeno notranjost omarice. Tu je bila ona z Nikitto, še v času, ko se je ukvarjala s prostitucijo. In ona s prijateljicami iz razreda, ki jih ni bilo ravno ogromno, a so bile iskrene. Seveda pa so se tu in tam našli posterji lepih manekenk in pevk.
"Samo malo prosim," je za seboj zaslišala glas. Obrnila se je in obraz se ji je pomračil. Ilona.
Tega dekleta preprosto ni prenašala. Pred leti sta se sprli in Masha ji od tedaj ni oprostila. "Ne reci da si ti moja soseda." je vidno jezna zagodrnjala.

[Ilona. ]