Počasi je stopala proti najbolj osovraženi učilnici vseh časov. Nikoli ni marala biologije, saj je bila profesorica precej zaščitniška do živali, ki so bile Beccina hrana, poleg tega je vse nagovarjala k vegetarjanizmu, kar pri Becci, spet, ni bilo mogoče. S kemijo je bila kar zadovoljna, čeprav se je ista profesorica včasih domislila kakega preveč čudnega eksperimenta, ki jih je prestavil v laboratorij, kjer je vedno kaj razneslo, strah pa je Becco razburjal. Prav tako kri, saj se je vedno našel kak štor, ki se je, medtem ko je na steklo dajal vzorec za opazovanje pod mikroskopom, urezal in s krvavim prstom mahal naokoli. Takrat je morala Becca prenehati dihati in upati, da kdo ne spremlja dvigovanje njenih pljuč.
Toda kljub sovražtvu do te učilnice je vedno prišla tja prva. Usedla se je v zadnjo vrsto, kamor profesoričin pogled ni segel prevečkrat, pa tudi ne premalokrat, da bi lahko rekla, da Becca ne sodeluje pri pouku. Čakala je, da so učilnica počasi napolni, čeprav je bilo ravno kosilo in so vsi uživali v hrani, ki je bila Becci neokusna.
