Dana se je naveličano privlekla do učilnice angleščine, ki jo je imela to uro. Niti slučajno se ji ni dalo sedeti an miru in poslušati razlage. Še manj pa se ji je dalo pisati in reševati naloge, ki jim jih je nalagala profesorica. Z mrkim obrazom je prikorakala do svoje klopi in se usedla na stol, tobro pa je odvrgla zraven sebe. S pogledom je poškilila k uri in nezadovoljno zavzdihnila, še malo pa se bo začel pouk. Z rokami se je zdolgočaseno naslonila na mizo in razmišljala, če bi enostavno vstala in odšla iz učilnice. Mogoče bi lahko enostavno preskočila to uro angleščine, saj bi bila sigurno taka kot vse ostale.
Odločila se je, da bo ostala le, če bo prišla še kakšna njena prijateljica, da bo vsaj imela koga za klepet in se ne bo rabila mučiti s snovjo. Nepotrpežljivo je čakala na začetek ure in vsake toliko časa pogledala proti sosednji mizi, ki je ostajala prazna. Zopet je pogledala na uro, še minuto pa se bo začelo. Spet je pogledala proti sosednji mizi, ki pa sedaj ni bila več prazna...
((Sanya))
