Gozdna potka

Rhee se je sprehajala med visokimi in mogočnimi drevesi, ki so se bohotila v čudovitih barvah. Rada se je sprehajala v samoti, kjer si ni mogla nakopati sovražnika z njenim dolgim jezikom. Všeč ji je bila jesen v vseh svojih čudovithi barvah. Listje je padalo in Rheesa se je spokojno sprehajala. Poslušala je žvrgolenje ptic in si še sama začela prepevati. Ni pa videla, da je hodila vedno globje in globje v gozd. Brezskrbno si je prepevala in razmišljala o svojem življenju. Živela je v čudoviti hiši in imela na razpolago vse kar si je zaželela. Vseeno pa to ni bilo vse. Rhee je vedela, da se nekaterih stvari pač ne, da kupiti in ona je hrepenela ravno po njih. Hrepenela je po ljubezni in prijateljih, ki jih ni nikoli imela. Tudi tiste prave ljubezni še ni doživela čeprav je že imela eno zvezo. Naenkrat se je zaletela v drevo, ki jo je odvrnilo od njenih misli. Opazila je, da je šla predaleč. Ni več vedela kje je pot nazaj in oz. sploh ni vedela kje je. Poskušala je najti znano pot pa se je vedno vrnila na enako mesto. Očitno hodim v krogihje nesrečno pomislila in sedla na bližnjo skalo. Od namoči so ji v oči stopile solze, ki pa jih je pogumno obrisala. Naenkrat je zaslišala korake. Upala je, da bo to kdo, ki ji bo znal pomagati. Zagledala je vitko dekle, ki je mela resnično svetlo polt. Tekla je proti njej in se zadihano ustavila. "Živjo! Sem Rheesa amapk lahko me kličeš Rhee." ji je hitro povedala in nadaljevala. "Veš... mislim, da sem se izgubila." ji je priznala . "Upala sem, da mi lahko pokažeš pot!" je veselo rekla in pogledala sogovornico.

Alexis je spet zagrabilo v želodcu in takoj je morala oditi z zabave. Tokrat ni hotela spet preprečiti preobrazbe v volkodlakinjo, saj je preteklo že predolgo časa odkar se ni spremenila, ker je to vedno preprečila in čutila je, kako ji pojenjajo moči, ker je to silo vedno zatrla. Tokrat bo spet hudo je pomislila, ko se je spomnila, da že dolgo ni postala volkodlakinja. Če je preveč časa minilo vmes, je bilo naslednjič vedno kar grozljivo. Povrhu vsega je bil danes dan, ko je minilo 5 let odkar jo je ugriznil volkodlak. Ni marala tega, da se je sčasoma spomnila kaj je storila kot volkodlakinja, a se je že navadila. Zaenkrat so vsi, ki jih je poškodovala preživeli. Na srečo pa pri preobrazbi v bližini ni bilo ljudi; vsaj zvečer in v gozdu ne. Po eni strani je prav uživala v nekoliko bolj divji plati svojega življenja, po drugi pa si je včasih zaželela normalnega življenja.
Ko je tako hitro stekla po stranski gozdni poti do nekega kotička, se je tej sili prepustila in spet je dobila oster voh in moč, ki sta ji bila že znana. Njene oči so postale nevarno modre in preden se je spremenila, je z vohom zavohala nekoga v bližini in upala, da ne bo preveč nastradal.
Počutila se je spet močno in divjo, tokrat še posebej. Ozrla se je naokrog in zavohala človeško bitje, ki je z nekom govorilo. Ta vonj je poznala in se potiho in previdno priplazila za najbližje grmovje. Tokrat je s svojimi očmi uzrla neko dekle in vrsto, s katero se je nekoč že soočila. Phhh! Sovražim, če si je treba plen deliti,... si je mislila in počakala nekaj časa, da bi videla kaj se bo zgodilo, vendar ni imela namena, da bi svoj plen prepustila tej bledi punci, čeprav je bila tam prva ona.


(očitno rabmo tuki še eno vampirko oz. volkodlakinjo )

Kakor ponavadi, ko je Cassandra potrebovala nekaj miru, se je Cass odpravila v gozd. Želja po hitrosti jo je zgrabila in v sekundi je pospešila hojo v hiter tek. Drevsa so naenkrat postala zmazeki in pod nogami sploh ni čutila tal. Imela je občutek lebdenja. Skočila je na eno drvo in iz tistega na drugo, ko je v epem loku pristala na tleh. Stala je poleg skale, ki je imela izboklino, kakor sedež. Kljub temu, da ni bila utrujena je sedla in se naslonila. Poslušala je petje ptice in z svojim ostrim vonjem vohala vonj dreves in smole. Nekje nad njo je zagrmelo. Zaprala je oči in se nasmenila sama pri sebi. Nekaj časa je tako sedela in razmišljala o San Franciscu, njenih prijateljih, ki so mislili, da je mrtva in o družini in njeni sedaj prazni sobi v njenem prejšnem domu. Žalostne misli je odgnala z glavo. Zaslišala je, da se ji nekdo prebližuje. V sekundi je ustala in se ozrla okoli. Opazila je dekle, ki jo hodilo proti njej. Toliko o samoti. Je jezno pomislila. Zaslišala je njene mislil in se nasmehnila. Dekle je bilo izgubljeno. In kmalu ji je o tudi priznala. "Cassandra." Se je predstavila. Nato se obrnila stran. Nekaj časa je bila tiho preden je spregovorila. "Če ne poznaš poti, pol pa raje ne hodi v gozd." Je dejala in ošinila dekle. S prstom je pokazala na pot in začela: "Pojdi v tej smeri..." Vendar se je ustavila. Zaslišala je, koamj slišen šum. Vedela je, da Rhee ni slišala ničesar. Pogled ji je šinil h grmovju in v trenutku je spoznala, kaj ju opazuje. Glasno je zaklela. "Skloni se." Je tiho ukazala dekletu. Pogleda ni umakinla od grmovja. Kaj volkodlak počne v gozdu?! Se je panično vprašala.

Ko je Alexis ravno hotela napasti se je vampirka, katere vrsto je spoznala po vonju, zdrznila in nenadoma sta si zrle iz oči v oči.Opazila me je,... Khhrr,...je jezno pomislila, a možnosti, da bi se preobrazila nazaj v normalno obliko ni bilo več, saj je bilo po tako dolgem času težko zatreti tako močno voljo po živalskem nagonu. Začutila je njun strah in to jo je še bolj spodbudilo, a ko je vampirki pogledala v oči, je lahko videla, da se v njej ne skriva samo strah, ampak tudi moč. Alexis se je previdno odplazila nazaj, a samo za nekaj metrov, tako, da je lahko še vseeno opazovala dogajanje. Tako je počakala nekaj trenutkov, prepričana, da je vampirka ne vidi, potem pa se pognala v dir in najprej napadla njo. Stegnila je svoje kremplje in jo popraskala po roki, vendar je ni nameravala ugrizniti, saj je vedela, da zna biti vampirska kri prav neokusna. Povrhu vsega se je ona nahajala na vampirskem območju, a kaj ko je na tisti zabavi morala poiskati najbližje področje, kjer bi se lahko skrila in res ni pričakovala, da bo ravno takrat v gozdu dekle, ki po vsej verjetnosti ni vedelo, kaj se skriva v teh gozdovih. Skočila je z nje in se postavila v obrambni položaj in čakala kdaj bo napadla vampirka, ki je zavzeto branila dekle zraven nje.

Pogled ni odmaknila od grmovja nii za sekundo. Njene oči so napeto pričakovale napad volkodlaka. Ena roka je bila v pripravljenosti, da odrine Rhee, če bo volkodlak napadel, druga pa je bila v položaju za napad. Nenadoma je volkodlak sokčil iz grmovja. Kar je sledilo, se je zgodilo zelo hitro. V sekundi, ko je opazila volkodlakinjo je odrinila Rheeso v stran. A je kmalu ugotovila, da to ni bilo potrebno. Volkodlakinja je napadla njo. Na roki, s katero je branila Rhee, so se ji pokazale tri praske v liniji. "To dobim, ko branim smrtnico." Si je zamrmrala in pogled odrinila s svojih prask. Vedela je, da se bodo zacelile prej ali slej. Pogledala je volkodlakinjo v oči. Nenadoma se je v njej prebudila nekakšna moč. Njene oči so postale tmne, skoraj črne. Postavila se je v borilni položaj in zarenčala. Volkodlak je napadel njo! Tega ne bo dopustila. Naenkrat je skočila na drevo in se pognala nad volodlakinjo. S silo je treščila ob tla in pograbila volkodlakinjo za vrat in jo zalučala v prvo bližnje drevo. Pogled je ponovno preusmerila proti Rheesi. "Beži!" Ji je siknila. Zaslišala je, kako se je volkodlakinja pobrala s tal in skočila v napad. Cass je skočila na vejo in ponovno zarenčala. Skočila je na drugo stran potke in se zazrla volku v oči.

Rhee se je že mislila zahvaliti, ko je naenkrat pred njo priletelo nenavadno bitje. Bitje za katerega je Rhee slišala samo v mitih in legendah. Bil je volkodlak! Prestrašeno je gledala zdaj proti Cassandri in zdaj proti volkodlaku. Niti približno ni vedela kaj se dogaja. Kar naenkrat je volkodlakinja napdla in Rhee je prestrašeno odskočila. Kaj se tukaj dogaja?je prestrašeno pomislila in opazovala spopad. Kar naenkrat pa se je tudi Cassandra začela obnašati precej nenavadno. Rhee je slišala nekaj, ko je govorila o njej in jo omenila kot smrtnico?! Bila je prestrašena in zmedena obenem. To je bilo vsekakor preveč zanjo v enem dnevu. Ni bila pripravljena na tako veliko skrivnost. Šele zdaj je ugotovila kaj v resnici skriva Forks. Slišala je krike Cassandre naj zbeži vendar ni mogla. Njene noge so bile prešibke in hotela je kričati in teči pa ni mogla. Stala je tam kot vkopana. Kar naenkrat se ji je pred očmi začelo megliti. Ni vedela kaj se dogaja z njo in kar naenkrat je začela padati. Rhee je omedlela v bližini vampirke in volkodlakinje.

Ko je vampirka napadla nazaj je bilo to ravno v trenutku, ko je Alexis obšel rahel piš vetra in se je narahlo zdrznila, zato je za trenutek pogledala nekoliko zmedeno.
V naslednjih sekundah je ležala na tleh ob drevesu, v katerega je ravnokar priletela in počasi spet dvignila pogled, ki je kar gorel od jeze in sovraštva. Takoj je ošinila dekle, ki je od strahu omedlelo in se nato spet posvetila vampirki, ki je na drugi strani potke čakala, da spet napade. Alexis je poskušala jezno po volčje zatuliti v luno, ko se ji je glas nekoliko zataknil in prvič se ji je zgodilo, da je njena človeška stran udarila na plano med tem, ko je bila volkodlakinja in s svojim normalnim glasom ji je uspelo izdaviti samo grdo kletvico.
Poskušala je spet ustaviti ta sla po ubijanju, a ji ni uspelo. Bilo je premočno in ni se mogla obvladovati.
Hitro si je opomogla od udarca in spet napadla; tokrat proti stranskemu profilu vampirke. Ni je hotela ugrizniti, zato jo je spet samo močno popraskala po hrbtu in ji nekoliko strgala njeno majico. Globoko v sebi tega sploh ni hotela; še posebej ni hotela povzročiti prepira med vampirji in volkodlaki, a kaj ko se je znašla ravno pri dekletu, ki ga je nameravala napasti in vedela je, da bi lahko zbežala stran, a tega ji njen ponos še posebej takrat, ko je bila volkodlakinja ni dovoljeval.